Leto dni je mimo od trenutka, ko smo napeto spremljali
branje arbitražne razsodbe. Dlje kot je trajalo branje, bolj je bilo očitno, da
je Slovenija pravzaprav največji poraženec te razsodbe, ki smo si jo, če smo
iskreni, izbrali sami.
Saga z mejo
Med Slovenijo in Hrvaško do leta 1991 v resnici nikoli ni
bilo meddržavne meje. Bile so meje med regijami, občinami, republikami in
podobno. Že tukaj se pokaže beda slovenskih komunistov proti hrvaškim, saj so
vse spremembe v času Jugoslavije potekale v hrvaško korist, večinoma z
blagoslovom takratne slovenske politike KPS.
Ko se je Slovenija osamosvojila in se je Jugoslovanska
ljudska armada umaknila iz vojašnic, bi lahko slovenska vojska zasedla rt
Savudrija in na morju bi tako dejansko obdržali ves Piranski zaliv, ne le 80%,
kolikor je dejanska še največja zmaga arbitraže, enako kot npr. vojašnico na
Trdinovem vrhu. Pa je nismo, ker Kučanovo predsedstvo tega ni dovolilo, seveda,
zakaj bi tvegali karkoli, četudi je tveganje še tako neznatno, za Slovenijo, ki
nikoli ni bila njihova intimna opcija.
Taktika izvršenega dejstva
Zgodovina nas uči, da se večina meja na koncu uveljavi s
taktiko izvršenih dejstev. Vsako izvršeno dejstvo predstavlja določeno
tveganje, vendar na koncu praktično vedno obvelja. V Sloveniji smo to zmogli
dvakrat. Rudolf Maister je naredil izvršeno dejstvo – zasedel je Maribor in
tako poskrbel, da je Maribor ostal v slovenskih rokah. Jože Pučnik in Demos sta
izvedla izvršeno dejstvo. Izvedla sta plebiscit, razglasila in ubranila sta slovensko
samostojnost in tako je Slovenija dosegla državnost, čeprav so ji to vsi
najprej oporekali.
Vendar so to redki svetli trenutki slovenskega vodstva. Rudolf
Maister je delal na lastno pest, brez podpore vlade v Ljubljani in Demos je trajal
2 leti. Toda to so bili so ljudje s srcem, ki so imeli slovenstvo in Slovenijo
za svojo intimno opcijo. So zanjo stali in se izpostavili, četudi so veliko
tvegali. Če jim ne bi uspelo, bi osebno veliko izgubili (če bi Jugoslavija
zasedla Slovenijo, bi bili verjetno obsojeni za veleizdajo). Kljub temu so
tvegali in zmagali.
Pri mejnem sporu tako velikih tveganj ni bilo. Bila pa so
majhna in predvsem s hrvaške strani. Če bi se temu Slovenija odločno in jasno
uprla, bi imeli mejo, kjer je dejansko bila leta 1991. Tako pa so Hrvati igrali
na izvršena dejstva. Na slovensko ozemlje so postavili mejni prehod – nihče ni
ukrepal, zamenjali so hišne številke, elektriko, vodovod, … - nihče ni ukrepal.
Spremenili so kataster – nihče ni ukrepal. Slovenska politika nikoli ni imela
jajc, pa tudi ne interesa, saj to, da Slovenija izgubi del obmejnega ozemlja
prvakov leve politike v Sloveniji očitno ni zanimalo – oni osebno s tem niso
izgubili čisto nič.
Arbitražni sporazum – kataster za 6 milijonov?
Znova se je to pokazalo pri arbitražnem sporazumu. Ali je
bilo tedanji politiki vseeno, ali je bila tako nesposobna, da je celo mislila,
da dela nekaj koristnega ne vem, ampak v resnici niti ni pomembno, v obeh
primerih je za Slovenijo slabo. Vlada je rabila zunanjepolitični uspeh,
pritiskali so nanjo iz tujine, da se spravi Hrvaška v EU in so podpisali.
Zadnjič v zgodovini smo imeli priložnost stisniti Hrvaško v kot in dobiti
nazaj, kar je našega, vendar nismo. Podpisali smo sporazum, ki ni določal tega,
kar je obljubljala vlada na referendumu, ki smo ga na koncu izvolili državljani
in usoda je bila zapečatena.
Lani 29. 6. smo lahko poslušali branje arbitražne sodbe.
Glede na okoliščine, v katerih je trenutno Slovenija lahko rečemo, da smo »dobili«
pri Piranskem zalivu. Čeprav ga je po arbitraži našega 80% je to veliko več kot
50%, hkrati pa bi bilo nelogično, da bi Hrvatje imeli plažo, vode pa ne. Dobili
smo še pri »nekaj gozda« in zaselek in pol. Vse ostalo smo izgubili. Vsi
zaselki na levem bregu Dragonje, Mure in Trdinov vrh. Zaselki, ki so poseljeni
skoraj izključno s Slovenci. V Beli Krajini, kjer gre meja povsem neživljenjsko
čez hiše in dvorišča so arbitražni sodniki to potrdili, hkrati pa si niso vzeli
niti toliko časa, da bi šli in stanje pregledali v naravi. In za ta fiasko je
Slovenija plačala več kot 6 milijonov evrov. Vsak slovenski ali hrvaški geodet
bi lahko narisal mejo po katastru, za to nismo rabili arbitražnega sodišča.
Zapravili še slabo rešitev
Če bi ostalo pri tem in bi rekli, da vsaj imamo določeno
mejo, bi to morda še požrl, toda blamaža Slovenije je šla še korak dlje. Pod
taktirko ministra Erjavca smo se ujeli še v prisluhe, ki so kompromitirali
arbitražo, z njegovo zunanjo politiko pa smo dali Hrvatom najprej izgovor, da
se umaknejo iz arbitraže, nato pa še zapravili vsa zavezništva, ki jih imamo v
tujini z Erjavčevo katastrofalno pro-rusko zunanjo politiko po meri peščice
slovenskih tranzicijskih podjetnikov.
Danes smo v fazi, ko v želji, da bi imeli rešeno mejo vsi skupaj
navijamo za arbitražno razsodbo, ki je zapravila veliko slovenske zemlje, se
bomo zanjo celo tožarili na evropskem sodišču, ljudje pa živijo še slabše.
Ribiči plačujejo kazni, ljudje, katerih hiše je za Slovenijo vlada zapravila se
morajo seliti na davkoplačevalske stroške, pri čemer je spet lahko le slovenska
politika tako neumna, da seli Slovence s spornih področij, da bi ja zagotovila,
da bo ta zemlja pristala na Hrvaškem. Pa ne me narobe razumet. Za ljudi, ki bodo
po dejanski implementaciji ostali na Hrvaškem je nujno treba poskrbeti. Ampak saj
zdaj sploh ne vemo, če bo arbitraža obveljala, do takrat pa je izvajanje selitev
povsem nesmiselno.
Sloveniji se v resnici nikamor ne mudi. Lahko bi začeli z
uveljavljanjem jurisdikcije nad ozemlji, ki so nam bila dosojena in tam
jurisdikcije do sedaj nismo uveljavljali, nato pa bi se lahko začeli pogajati o
implementaciji razsodbe in morebitnih spremembah glede na arbitražo. Recimo da
meja ne bi potekala po dvoriščih, ali da bi Slovenci živeli v Sloveniji in
Hrvati na hrvaškem. In potem bi počasi začeli s tožbami in tihimi blokadami.
Dejanskimi blokadami, ki pa jih v javnosti ne bi tako imenovali, saj javno ne
smemo blokirati Hrvaške zaradi pritiska. To se vedno dela v zakulisju, ne pa z
Erjavčevim petelinjenjem in iz te zgodbe bi lahko rešili, kar se še rešiti da,
prav veliko na žalost več ne.
Slovenec, sam si si zapravil zemljo in morje
In da zaključim. Slovenci smo si sami krivi, da je tako kot
je. Slovenci smo si sami krivi, da smo tako slabo narodno zavedni, da lahko
naši politiki nekaznovano zapravljajo slovensko zemljo in je ne branijo, pa so
vseeno ponovno izvoljeni. Še vedno imamo na sceni levo politiko, ki je igrala
ključno vlogo v vseh zgoraj omenjenih fiaskih, ki jo vsakič znova izvolimo. In
izvolimo jo mi, navadni Slovenci, ki nam naša država ne pomeni niti toliko, da
bi na volitvah kaznovali politike, ki jo uničujejo, polovici izmed nas ne
pomeni niti toliko, da bi na 4 leta izbrali, kdo naj jo vodi. In tisti, ki že
gredo na volitve volijo stranke, ki so lobirale ZA arbitražni sporazum, ki se
zavzemajo, da bi mejo kar opustili, ki so sodelovale v arbitražnem fiasku in
zapravile slovenske zaselke in morje. Tokrat smo tem strankam namenili okrog
60% glasov. In dokler bomo volili take politike ali pa sploh ne bomo volili,
toliko časa se politikom nebo treba truditi za slovensko zemljo. Saj so
izvoljeni tako in tako. Zakaj bi se potem trudili. Hrvati takih fiaskov ne bi
požrli tako enostavno. Zato se njihovi politiki bolj trudijo, zato bolje
lobirajo. Ker morajo, ker volivci od njih to pričakujejo. V Sloveniji nas je
takih volivcev še veliko premalo, zato pa je stanje v Sloveniji takšno, kakršno
je. Kdaj bomo tudi mi tako volili?
Komentarji
Objavite komentar