Leto po arbitraži

Leto dni je mimo od trenutka, ko smo napeto spremljali branje arbitražne razsodbe. Dlje kot je trajalo branje, bolj je bilo očitno, da je Slovenija pravzaprav največji poraženec te razsodbe, ki smo si jo, če smo iskreni, izbrali sami.

Saga z mejo

Med Slovenijo in Hrvaško do leta 1991 v resnici nikoli ni bilo meddržavne meje. Bile so meje med regijami, občinami, republikami in podobno. Že tukaj se pokaže beda slovenskih komunistov proti hrvaškim, saj so vse spremembe v času Jugoslavije potekale v hrvaško korist, večinoma z blagoslovom takratne slovenske politike KPS.

Ko se je Slovenija osamosvojila in se je Jugoslovanska ljudska armada umaknila iz vojašnic, bi lahko slovenska vojska zasedla rt Savudrija in na morju bi tako dejansko obdržali ves Piranski zaliv, ne le 80%, kolikor je dejanska še največja zmaga arbitraže, enako kot npr. vojašnico na Trdinovem vrhu. Pa je nismo, ker Kučanovo predsedstvo tega ni dovolilo, seveda, zakaj bi tvegali karkoli, četudi je tveganje še tako neznatno, za Slovenijo, ki nikoli ni bila njihova intimna opcija.

Taktika izvršenega dejstva

Zgodovina nas uči, da se večina meja na koncu uveljavi s taktiko izvršenih dejstev. Vsako izvršeno dejstvo predstavlja določeno tveganje, vendar na koncu praktično vedno obvelja. V Sloveniji smo to zmogli dvakrat. Rudolf Maister je naredil izvršeno dejstvo – zasedel je Maribor in tako poskrbel, da je Maribor ostal v slovenskih rokah. Jože Pučnik in Demos sta izvedla izvršeno dejstvo. Izvedla sta plebiscit, razglasila in ubranila sta slovensko samostojnost in tako je Slovenija dosegla državnost, čeprav so ji to vsi najprej oporekali.

Vendar so to redki svetli trenutki slovenskega vodstva. Rudolf Maister je delal na lastno pest, brez podpore vlade v Ljubljani in Demos je trajal 2 leti. Toda to so bili so ljudje s srcem, ki so imeli slovenstvo in Slovenijo za svojo intimno opcijo. So zanjo stali in se izpostavili, četudi so veliko tvegali. Če jim ne bi uspelo, bi osebno veliko izgubili (če bi Jugoslavija zasedla Slovenijo, bi bili verjetno obsojeni za veleizdajo). Kljub temu so tvegali in zmagali.

Pri mejnem sporu tako velikih tveganj ni bilo. Bila pa so majhna in predvsem s hrvaške strani. Če bi se temu Slovenija odločno in jasno uprla, bi imeli mejo, kjer je dejansko bila leta 1991. Tako pa so Hrvati igrali na izvršena dejstva. Na slovensko ozemlje so postavili mejni prehod – nihče ni ukrepal, zamenjali so hišne številke, elektriko, vodovod, … - nihče ni ukrepal. Spremenili so kataster – nihče ni ukrepal. Slovenska politika nikoli ni imela jajc, pa tudi ne interesa, saj to, da Slovenija izgubi del obmejnega ozemlja prvakov leve politike v Sloveniji očitno ni zanimalo – oni osebno s tem niso izgubili čisto nič.

Arbitražni sporazum – kataster za 6 milijonov?

Znova se je to pokazalo pri arbitražnem sporazumu. Ali je bilo tedanji politiki vseeno, ali je bila tako nesposobna, da je celo mislila, da dela nekaj koristnega ne vem, ampak v resnici niti ni pomembno, v obeh primerih je za Slovenijo slabo. Vlada je rabila zunanjepolitični uspeh, pritiskali so nanjo iz tujine, da se spravi Hrvaška v EU in so podpisali. Zadnjič v zgodovini smo imeli priložnost stisniti Hrvaško v kot in dobiti nazaj, kar je našega, vendar nismo. Podpisali smo sporazum, ki ni določal tega, kar je obljubljala vlada na referendumu, ki smo ga na koncu izvolili državljani in usoda je bila zapečatena.

Lani 29. 6. smo lahko poslušali branje arbitražne sodbe. Glede na okoliščine, v katerih je trenutno Slovenija lahko rečemo, da smo »dobili« pri Piranskem zalivu. Čeprav ga je po arbitraži našega 80% je to veliko več kot 50%, hkrati pa bi bilo nelogično, da bi Hrvatje imeli plažo, vode pa ne. Dobili smo še pri »nekaj gozda« in zaselek in pol. Vse ostalo smo izgubili. Vsi zaselki na levem bregu Dragonje, Mure in Trdinov vrh. Zaselki, ki so poseljeni skoraj izključno s Slovenci. V Beli Krajini, kjer gre meja povsem neživljenjsko čez hiše in dvorišča so arbitražni sodniki to potrdili, hkrati pa si niso vzeli niti toliko časa, da bi šli in stanje pregledali v naravi. In za ta fiasko je Slovenija plačala več kot 6 milijonov evrov. Vsak slovenski ali hrvaški geodet bi lahko narisal mejo po katastru, za to nismo rabili arbitražnega sodišča.

Zapravili še slabo rešitev

Če bi ostalo pri tem in bi rekli, da vsaj imamo določeno mejo, bi to morda še požrl, toda blamaža Slovenije je šla še korak dlje. Pod taktirko ministra Erjavca smo se ujeli še v prisluhe, ki so kompromitirali arbitražo, z njegovo zunanjo politiko pa smo dali Hrvatom najprej izgovor, da se umaknejo iz arbitraže, nato pa še zapravili vsa zavezništva, ki jih imamo v tujini z Erjavčevo katastrofalno pro-rusko zunanjo politiko po meri peščice slovenskih tranzicijskih podjetnikov.

Danes smo v fazi, ko v želji, da bi imeli rešeno mejo vsi skupaj navijamo za arbitražno razsodbo, ki je zapravila veliko slovenske zemlje, se bomo zanjo celo tožarili na evropskem sodišču, ljudje pa živijo še slabše. Ribiči plačujejo kazni, ljudje, katerih hiše je za Slovenijo vlada zapravila se morajo seliti na davkoplačevalske stroške, pri čemer je spet lahko le slovenska politika tako neumna, da seli Slovence s spornih področij, da bi ja zagotovila, da bo ta zemlja pristala na Hrvaškem. Pa ne me narobe razumet. Za ljudi, ki bodo po dejanski implementaciji ostali na Hrvaškem je nujno treba poskrbeti. Ampak saj zdaj sploh ne vemo, če bo arbitraža obveljala, do takrat pa je izvajanje selitev povsem nesmiselno.

Sloveniji se v resnici nikamor ne mudi. Lahko bi začeli z uveljavljanjem jurisdikcije nad ozemlji, ki so nam bila dosojena in tam jurisdikcije do sedaj nismo uveljavljali, nato pa bi se lahko začeli pogajati o implementaciji razsodbe in morebitnih spremembah glede na arbitražo. Recimo da meja ne bi potekala po dvoriščih, ali da bi Slovenci živeli v Sloveniji in Hrvati na hrvaškem. In potem bi počasi začeli s tožbami in tihimi blokadami. Dejanskimi blokadami, ki pa jih v javnosti ne bi tako imenovali, saj javno ne smemo blokirati Hrvaške zaradi pritiska. To se vedno dela v zakulisju, ne pa z Erjavčevim petelinjenjem in iz te zgodbe bi lahko rešili, kar se še rešiti da, prav veliko na žalost več ne.

Slovenec, sam si si zapravil zemljo in morje

In da zaključim. Slovenci smo si sami krivi, da je tako kot je. Slovenci smo si sami krivi, da smo tako slabo narodno zavedni, da lahko naši politiki nekaznovano zapravljajo slovensko zemljo in je ne branijo, pa so vseeno ponovno izvoljeni. Še vedno imamo na sceni levo politiko, ki je igrala ključno vlogo v vseh zgoraj omenjenih fiaskih, ki jo vsakič znova izvolimo. In izvolimo jo mi, navadni Slovenci, ki nam naša država ne pomeni niti toliko, da bi na volitvah kaznovali politike, ki jo uničujejo, polovici izmed nas ne pomeni niti toliko, da bi na 4 leta izbrali, kdo naj jo vodi. In tisti, ki že gredo na volitve volijo stranke, ki so lobirale ZA arbitražni sporazum, ki se zavzemajo, da bi mejo kar opustili, ki so sodelovale v arbitražnem fiasku in zapravile slovenske zaselke in morje. Tokrat smo tem strankam namenili okrog 60% glasov. In dokler bomo volili take politike ali pa sploh ne bomo volili, toliko časa se politikom nebo treba truditi za slovensko zemljo. Saj so izvoljeni tako in tako. Zakaj bi se potem trudili. Hrvati takih fiaskov ne bi požrli tako enostavno. Zato se njihovi politiki bolj trudijo, zato bolje lobirajo. Ker morajo, ker volivci od njih to pričakujejo. V Sloveniji nas je takih volivcev še veliko premalo, zato pa je stanje v Sloveniji takšno, kakršno je. Kdaj bomo tudi mi tako volili?

Sečoveljske soline

Komentarji