Najbrž najbolj znan citat iz znamenite Igre prestolov je »Če
igraš igro prestolov zmagaš, ali umreš, druge možnosti ni.« In zdi se, da to še
posebej velja za Toninovo NSi. Zaenkrat kažejo sorazmerno spretno igro, toda
ključni bodo naslednji dnevi in tedni.
Uvod za »dobro«
Uvod v letošnjo igro prestolov je Matej Tonin odigral dobro.
Z zamenjavo vodstva si je utrdil položaj znotraj stranke in hkrati
izpeljal prvi blesteč PR-nastop svoje
stranke v zadnjem času. Kljub temu, da je bil odstop Ljudmile Novak v resnici
precej manj miren in spontan kot so prikazali, so navzven to izvedli brezhibno.
Kasneje pred volitvami so sicer naredili nekaj napak, ko so se preveč
distancirali od svojih naravnih zaveznikov in dali svoji osnovni volilni bazi
preveč nejasne signale, da se utegnejo prodati na levo, kar jih je skupaj s
Toninovo prtljago od prej in še posebej zaradi nje stalo verjetno željenih
desetih odstotkov. Če si krščanski demokrat, ki je znan po Kučanovi penziji in
paktirnju z Marjanom Šarcem na lokalnem nivoju, potem je dobro dati svoji bazi
jasnejše namige, kam v resnici sodiš, tudi, če si »odprt za vse«. Je pa Tonin
uspešno presekal gordijski vozel, v katerega so se ujeli sami, pri tem pa so ga
izdatno zategovali tudi vsi mediji, da ne bodo šli v koalicijo z Janezom Janšo.
Nevarna igra, ki lahko vodi le v zmago ali smrt
Po volitvah je v zadnjem mesecu NSi igrala briljantno,
vendar so zdaj v situaciji »All in«, ko lahko le zmagajo ali izgubijo. Po
volitvah so bili dejansko edina stranka, ki se je pogajala in pogovarjala z
vsemi, kar bi dejansko morala biti naloga vseh strank, pri čemer so s svojo
spretnostjo pridobili celo mesto predsednika Državnega zbora, kar je za stranko
s sedmimi poslanci sicer velik uspeh. Vse je seveda odvisno od cene, ki so jo v
zakulisju za to plačali.
Če NSi pristane na rdečo koalicijo z odtenkom bele, si je
najverjetneje podpisala tudi smrtno obsodbo. Koalicija, ki jo mediji opisujejo
kot »mavrično« in »sredinsko« v resnici ni nič od tega. Ta koalicija bi bila
izrazito leva s tujkom v obliki NSi-ja. Ne glede na to, kako zatrjujejo drugi
in seveda mediji, da med strankami »ni večjih razlik«, te vsekakor so, ali pa
bi vsaj morale biti. Kajti, če ni večjih razlik, potem je NSi zatajila in
popustila na celi črti in se bo prodala za tri ministrske in nekaj sekretarskih
stolčkov za največ 4 leta. Stranke, katerih edini skupni cilj je preprečiti
vlado Janeza Janše pač ne morejo biti razvojne in reformne, kar pa bi NSi
vsekakor morala želeti, če želi preživeti. Da s stranko LMŠ ni večjih razlik
razumem, saj se z njihovim »spiskom želja« strinjajo lahko prav vsi, podobno
velja za SMC in SAB. Ampak pot do tega spiska želja pa pri nobeni od manj
skrajno levih strank ni dorečena in iz izkušenj preteklih vlad vemo, da ta pot
ni niti slučajno podobna programu NSi. Potem so tukaj še SD, ki imajo nekaj več
programa in posledično tudi toliko več razhajanj in ob zavedanju, da jim za
vrat diha Levica iz opozicije, v SD ne bodo nič kaj ustrežljivi koalicijski
partnerji.
Za povrh pa bi NSi v taki koaliciji ostala tudi povsem brez
pogajalskih in izsiljevalskih možnosti, saj bi levičarska večina v vladi pri
vseh temah, ki so za NSi ali vsaj njene volivce ideološko ključne na pomoč »projektno«
vpoklicali Levico, ki bo z največjim užitkom udarila po teh »neoliberalnih
skrajnodesničarskih cerkvenih domobrancih«. Tudi, če bodo imeli 3 ministre v
vladi ne bodo mogli storiti česa bistvenega. Tudi, če bi dobili ključna
ministrstva za »njihov program«, kar je malo verjetno, njihovi predlogi reform
ne bi prišli niti skozi koalicijsko usklajevanje, kaj šele državni zbor.
Z vstopom v Šarčevo koalicijo torej lahko pridobijo zgolj
nekaj udobnih sedežev kratkega trajanja za nekaj posameznikov v stranki, hkrati
pa omogočijo plenjenje globoke države, razbohotenje birokracije in vzdrževanja
statusa quo z občasnimi ekscesi na levo do konca mandata, kolikor bo pač ta že
trajal. Vmes, še posebej pa na koncu pa bodo postali strelovod za napade z vseh
strani. Z desne, ker so razbili eno redkih priložnosti, da bi Slovenija dobila
vsaj delno »reformno« vlado in ker so obrnili hrbet bratski zmagovalki volitev,
z leve, ker pač niso (bili) del globoke države in nenazadnje tudi s strani
svoje volilne baze, saj bodo znotraj vlade tista stranka, ki bo morala najbolj
požreti svoj program, tudi če bi v knjigici z naslovom koalciijska pogodba
pisalo kaj drugače. Levica iz opozicije lahko vloži poljuben zakon, ki mu
ostale vladne stranke takoj pritrdijo, če je treba, kar smo videli že leta 2015
z istospolnimi porokami. Hkrati pa bodo prikazani kot krivci za vse napake te
vlade. In teh pri takem kaosu in množici strank zagotovo ne bo manjkalo.
Po drugi strani jim odstop od Šarčeve koalicije nudi vse,
kar dejansko potrebujejo. Že samo dejstvo, da so se pogajali na obe strani in
uspeli zbrati največjo podporo pri volitvah predsednika parlamenta jim daje
ustrezno samostojnost v odnosu do SDS, ki jo tako zelo potrebujejo oz. se jim
vsaj zdi, da jo tako kravo potrebujejo. Hkrati v dejansko sredinski vladi lahko
dejansko dosežejo uresničitev svojega programa v veliki meri v sodelovanju s
SDS, ki je hkrati tudi edina stranka v parlamentu, s katero lahko učinkovito
sodelujejo pri izvedbi programa. Zaradi spretne igre, ki so jo igrali zadnji
mesec bi precej dobro preživeli tudi morebitne predčasne volitve, če bi do njih
prišlo in ki si jih precej manj v resnici želi leva stran parlamenta, zaradi
česar bodo verjetno lahko v drugem ali tretjem krogu v koalicijo z Janšo prišla
še kakšna manj radikalna leva stranka, denimo SMC, LMŠ ali SAB. V koaliciji z
Janšo bi vlada počela precej več stvari, ki bi bile po godu NSi, hkrati pa bi
večino teže napadov na vlado nosila SDS, za uspešne soloakcije z leve strani pa
bi bili enako odgovorni SDS in NSi. Z zagotovitvijo koalicije z SDS si NSi
zaščiti hrbet na desni in v svoji volilni bazi ter se uspešno osredotoči na
napade z leve, od koder bi tako in tako prišli, če bi jim preveč zrasla krila.
Tonin ima sedaj odlično priložnost, da popelje svojo stranko
dejansko proti 10% in čez. Če bo znal v pravem trenutku zapustiti pogajanja v
Kamniku in s svojo »sredinsko« držo postal most med SDS in potencialnimi levimi
partnericami v koaliciji. In seveda bo to moral znati dobro prodati. Enkrat je
že dokazal, da to zna. Lahko to ponovi? Druga možnost pomeni, da se ujame na
limanice levice in dokončno potopi NSi in Slovenijo. Vsaj pol volilne baze, vključno z mano, se k
njim v tem primeru nikoli ne bi vrnilo.
 |
| Železni prestol, simbol vladanja v seriji Igra prestolov |
Komentarji
Objavite komentar