Toninova igra prestolov

Najbrž najbolj znan citat iz znamenite Igre prestolov je »Če igraš igro prestolov zmagaš, ali umreš, druge možnosti ni.« In zdi se, da to še posebej velja za Toninovo NSi. Zaenkrat kažejo sorazmerno spretno igro, toda ključni bodo naslednji dnevi in tedni.

Uvod za »dobro«

Uvod v letošnjo igro prestolov je Matej Tonin odigral dobro. Z zamenjavo vodstva si je utrdil položaj znotraj stranke in hkrati izpeljal  prvi blesteč PR-nastop svoje stranke v zadnjem času. Kljub temu, da je bil odstop Ljudmile Novak v resnici precej manj miren in spontan kot so prikazali, so navzven to izvedli brezhibno. Kasneje pred volitvami so sicer naredili nekaj napak, ko so se preveč distancirali od svojih naravnih zaveznikov in dali svoji osnovni volilni bazi preveč nejasne signale, da se utegnejo prodati na levo, kar jih je skupaj s Toninovo prtljago od prej in še posebej zaradi nje stalo verjetno željenih desetih odstotkov. Če si krščanski demokrat, ki je znan po Kučanovi penziji in paktirnju z Marjanom Šarcem na lokalnem nivoju, potem je dobro dati svoji bazi jasnejše namige, kam v resnici sodiš, tudi, če si »odprt za vse«. Je pa Tonin uspešno presekal gordijski vozel, v katerega so se ujeli sami, pri tem pa so ga izdatno zategovali tudi vsi mediji, da ne bodo šli v koalicijo z Janezom Janšo.

Nevarna igra, ki lahko vodi le v zmago ali smrt

Po volitvah je v zadnjem mesecu NSi igrala briljantno, vendar so zdaj v situaciji »All in«, ko lahko le zmagajo ali izgubijo. Po volitvah so bili dejansko edina stranka, ki se je pogajala in pogovarjala z vsemi, kar bi dejansko morala biti naloga vseh strank, pri čemer so s svojo spretnostjo pridobili celo mesto predsednika Državnega zbora, kar je za stranko s sedmimi poslanci sicer velik uspeh. Vse je seveda odvisno od cene, ki so jo v zakulisju za to plačali.

Če NSi pristane na rdečo koalicijo z odtenkom bele, si je najverjetneje podpisala tudi smrtno obsodbo. Koalicija, ki jo mediji opisujejo kot »mavrično« in »sredinsko« v resnici ni nič od tega. Ta koalicija bi bila izrazito leva s tujkom v obliki NSi-ja. Ne glede na to, kako zatrjujejo drugi in seveda mediji, da med strankami »ni večjih razlik«, te vsekakor so, ali pa bi vsaj morale biti. Kajti, če ni večjih razlik, potem je NSi zatajila in popustila na celi črti in se bo prodala za tri ministrske in nekaj sekretarskih stolčkov za največ 4 leta. Stranke, katerih edini skupni cilj je preprečiti vlado Janeza Janše pač ne morejo biti razvojne in reformne, kar pa bi NSi vsekakor morala želeti, če želi preživeti. Da s stranko LMŠ ni večjih razlik razumem, saj se z njihovim »spiskom želja« strinjajo lahko prav vsi, podobno velja za SMC in SAB. Ampak pot do tega spiska želja pa pri nobeni od manj skrajno levih strank ni dorečena in iz izkušenj preteklih vlad vemo, da ta pot ni niti slučajno podobna programu NSi. Potem so tukaj še SD, ki imajo nekaj več programa in posledično tudi toliko več razhajanj in ob zavedanju, da jim za vrat diha Levica iz opozicije, v SD ne bodo nič kaj ustrežljivi koalicijski partnerji.

Za povrh pa bi NSi v taki koaliciji ostala tudi povsem brez pogajalskih in izsiljevalskih možnosti, saj bi levičarska večina v vladi pri vseh temah, ki so za NSi ali vsaj njene volivce ideološko ključne na pomoč »projektno« vpoklicali Levico, ki bo z največjim užitkom udarila po teh »neoliberalnih skrajnodesničarskih cerkvenih domobrancih«. Tudi, če bodo imeli 3 ministre v vladi ne bodo mogli storiti česa bistvenega. Tudi, če bi dobili ključna ministrstva za »njihov program«, kar je malo verjetno, njihovi predlogi reform ne bi prišli niti skozi koalicijsko usklajevanje, kaj šele državni zbor.

Z vstopom v Šarčevo koalicijo torej lahko pridobijo zgolj nekaj udobnih sedežev kratkega trajanja za nekaj posameznikov v stranki, hkrati pa omogočijo plenjenje globoke države, razbohotenje birokracije in vzdrževanja statusa quo z občasnimi ekscesi na levo do konca mandata, kolikor bo pač ta že trajal. Vmes, še posebej pa na koncu pa bodo postali strelovod za napade z vseh strani. Z desne, ker so razbili eno redkih priložnosti, da bi Slovenija dobila vsaj delno »reformno« vlado in ker so obrnili hrbet bratski zmagovalki volitev, z leve, ker pač niso (bili) del globoke države in nenazadnje tudi s strani svoje volilne baze, saj bodo znotraj vlade tista stranka, ki bo morala najbolj požreti svoj program, tudi če bi v knjigici z naslovom koalciijska pogodba pisalo kaj drugače. Levica iz opozicije lahko vloži poljuben zakon, ki mu ostale vladne stranke takoj pritrdijo, če je treba, kar smo videli že leta 2015 z istospolnimi porokami. Hkrati pa bodo prikazani kot krivci za vse napake te vlade. In teh pri takem kaosu in množici strank zagotovo ne bo manjkalo.

Po drugi strani jim odstop od Šarčeve koalicije nudi vse, kar dejansko potrebujejo. Že samo dejstvo, da so se pogajali na obe strani in uspeli zbrati največjo podporo pri volitvah predsednika parlamenta jim daje ustrezno samostojnost v odnosu do SDS, ki jo tako zelo potrebujejo oz. se jim vsaj zdi, da jo tako kravo potrebujejo. Hkrati v dejansko sredinski vladi lahko dejansko dosežejo uresničitev svojega programa v veliki meri v sodelovanju s SDS, ki je hkrati tudi edina stranka v parlamentu, s katero lahko učinkovito sodelujejo pri izvedbi programa. Zaradi spretne igre, ki so jo igrali zadnji mesec bi precej dobro preživeli tudi morebitne predčasne volitve, če bi do njih prišlo in ki si jih precej manj v resnici želi leva stran parlamenta, zaradi česar bodo verjetno lahko v drugem ali tretjem krogu v koalicijo z Janšo prišla še kakšna manj radikalna leva stranka, denimo SMC, LMŠ ali SAB. V koaliciji z Janšo bi vlada počela precej več stvari, ki bi bile po godu NSi, hkrati pa bi večino teže napadov na vlado nosila SDS, za uspešne soloakcije z leve strani pa bi bili enako odgovorni SDS in NSi. Z zagotovitvijo koalicije z SDS si NSi zaščiti hrbet na desni in v svoji volilni bazi ter se uspešno osredotoči na napade z leve, od koder bi tako in tako prišli, če bi jim preveč zrasla krila.


Tonin ima sedaj odlično priložnost, da popelje svojo stranko dejansko proti 10% in čez. Če bo znal v pravem trenutku zapustiti pogajanja v Kamniku in s svojo »sredinsko« držo postal most med SDS in potencialnimi levimi partnericami v koaliciji. In seveda bo to moral znati dobro prodati. Enkrat je že dokazal, da to zna. Lahko to ponovi? Druga možnost pomeni, da se ujame na limanice levice in dokončno potopi NSi in Slovenijo. Vsaj pol volilne baze, vključno z mano, se k njim v tem primeru nikoli ne bi vrnilo. 

Železni prestol, simbol vladanja v seriji Igra prestolov

Komentarji