Eden izmed glavnih zmagovalcev teh volitev je zagotovo
Robert Ilc, generalni tajnik NSi. Sama NSi je po svoje zmagovalec, čeprav ni
vse v zvezi z Evropskimi volitvami bleščeče, kar sem že analiziral v prejšnji objavi.
NSi je dobila en poslanski mandat, presegla magično mejo
10%, kar je v trenutnih razmerah sicer dobro, čeprav daleč od nekdanje slave,
ko je leta 2004 prepričala skoraj četrtino volivcev in gladko zmagala volitve,
prav tako bistveno manj kot 2009, ko so sami prepričali 16% in tudi manj kot
2014, ko so na skupni listi z SLS zbrali skoraj 13%. Trend je torej že ves čas
negativen, ampak to trenutno ni tako velik razlog za skrb, saj najboljši možen
rezultat ni bil prvi cilj vodilnih. Je pa po drugi strani izjemno pomembno, da
so najboljši rezultat dosegli ravno med mladimi volivci, kar je za
konzervativno stranko velik uspeh.
S pridobljenim je NSi pokazal, da je resna stranka, ki še vedno
lahko posega po evropskih mandatih in navzven lahko ta rezultat brez preveč
slabe vesti zaradi negativnega trenda prikazujejo kot uspeh. Še bolj pomembno
pa je, kar so dosegli notranje. In ti notranji uspehi so za vodilne, zbrane
okrog Tonina in Ilca ključni.
1.
Zahvala
za umik s predsedniškega mesta. S tem ko so Ljudmilo Novak spravili v Evropski
parlament so dosegli, dvoje. Zahvalili so se ji za to, da ni delala galame, ko
so jo odstavili s predsedniškega mesta (no, ko je seveda na lastno pobudo
odstopila, da ne bo pomote) in verjetno so ji že takrat obljubili to sanjsko
službo pred penzijo, da se ji s tem oddolžijo. To je sicer ugibanje, ki pa se
ne zdi tako neosnovano. Hkrati so jo s tem, ko gre v Bruselj odstranili iz igre
doma, kjer je vedno predstavljala določeno tveganje da bi se ob kakšnih bolj
čudnih potezah vodstva uprla, saj ima za sabo precejšen del baze volivcev NSi. In
če si izposodim frazo danske politične serije Borgen – V Bruslju te nihče ne
sliši kričati – idealno za umik motečega elementa doma, ki ga prikažeš kot
nagrado za prizadevno delo.
2.
Umik
očeta stranke v penzijo. S tem, ko na mesto evropskega poslanca ni bil
izvoljen Lojze Peterle verjetno računajo, da se bo oče stranke NSi umaknil v
penzion in jim s tem ne bo več delal težav. Tudi Peterle in njegova baza predstavlja v stranki bolj konzervativni del
članstva. In od Novakove bo iz sredstev Evropskega poslanca lažje dobiti več
sredstev za stranko, saj nima toliko avtonomnih agend kot njen predhodnik. Ali
se bo Lojze res umaknil, ali utegne povzročiti kakšno težavico doma, pa bomo
šele videli.
3.
Mlada
generacija utrjuje svoj položaj. Ostali kandidati so dobili precej manj preferenčnih
glasov od »očka« Lojzeta in »mamice« Ljudmile. S tem se relativno njihov
položaj v stranki slabi, še posebej imam tukaj v mislih Jožefa Horvata in Ivo
Dimic, pa tudi Žiga Turka, ki tako nima dovolj političnega kapitala za resno ogrožanje
Mateja Tonina na predsedniškem mestu. Saj Tonin (ob potiskanju Horvata in
Dimičeve v ozadje in Ljudmile v Evropo) tako postaja NSijeva starosta v
slovenskem parlamentu. Hkrati pa so s omenjenimi »kapacitetami vseeno
prepričali kar precej ljudi, ki na terenu cenijo prav te posameznike.
4.
Preizkus
PR mašinerije. Na zadnjih volitvah je Lojze Peterle Ljudmilo Novak s
preferenčnimi glasovi premagal 4:1 oz 32.000 proti 8.000. Res je, da je bil
nosilec liste, res je bila ona predsednica, ampak podatek je vendarle pomenljiv.
V kampanji so tako uspeli rezultat Ljudmile skoraj potrojiti (na 20.000) in
rezultat Peterleta spraviti na tretjino (11.000) v razmerje 2:1 za Ljudmilo.
Aparat, ki je določal termine v soočenjih, usmerjal kampanjo in poklical vse
člane in vse druge, ki so kakorkoli uspeli pustiti svoj kontakt v njihovi bazi
je tako dokazal, da je najmočnejša sila v stranki, vsaj kar se tiče
mobilizacije glasov. Robertu Ilcu, ki ta aparat usmerja se tako ni za bati za
stolček, čeprav so nekateri lokalni odbori nad njegovim načinom delovanja zelo
besni. Če kaj, je NSi v zadnjih treh letih izjemno izpopolnila svoj PR.
Z izkupičkom evropskih volitev so si vodilni tako zagotovili
finančna sredstva za delovanje in umik ali slabitev potencialno motečih
elementov, ki še imajo moč v stranki.
Po vrhu vseh notranjih uspehov pa je NSi uspel še en skok.
Uspešno so se distancirali od SDS, ki se ob aktualnih problemih v EPP in ob vsej
novinarski gnojnici težko otresa nalepk skrajnosti ter postali »dobra desnica«,
tista zmerna, neradikalna desnica, kar jim priznavajo tudi mnogi levo vodeni
mediji. V veliki meri jim dam sicer prav, ker NSi v resnici je bolj zmerna in
vsaj navzven povezovalna stranka. Kakšna pa je cena te medijske podobe, si ne
upam ugibati. Upam, da je to le uspeh PR službe NSi, ne bi pa dal roke v ogenj,
da v ozadju ni tudi kakšnega dolga, ki se bo pokazal kdaj v prihodnosti s
kakšnim nožem v hrbet partnerjem na desni. Nič, kar ti da globoka država ni
zastonj. Če vse to slučajno ni le plod trdega dela NSijevcev, potem bodimo
pripravljeni na presenečenja.
Zakaj ta strah. Če bi NSi res hotela delati za uspeh
celotnega bloka bi šla na listo s SLS. S tem ko so zavrnili SLS so morda upali,
da bo SLS ostala sama in zunaj parlamenta, kar bi dodatno oslabilo njihovega
največjega neposrednega konkurenta. Tudi s tem, ko so jih spravili v objem SDS
in si je SLS bistveno povečal rezultat pa so se od njih distancirali in
pomaknili proti tako zaželeni sredini.
NSi s tem zasleduje dolgoročni cilj, da postanejo glavni petelin
na desno-sredinskem gnoju. Ali bo desnica kot blok kdaj spet dosegla ambicijo
po vodenju države je zanje drugotnega pomena, saj stranko vidijo kot cilj in ne
kot sredstvo, da naredijo nekaj dobrega za državo. Saj so hkrati pripravljeni
tudi stopiti v zakon z bolj levimi strankami. Se jim bo to obneslo, ali pa bodo
zaradi tega ostali v zgodovini kot tisti, ki so zaradi svojih egotov in osebnih
interesov pogubili možnosti za desno vlado v dvajsetih letih 21 stoletja?
Zaenkrat je še vse odprto in ni vse odvisno od njih. Levji
delež samorefleksije bo na tem mestu morala opraviti tudi SDS, SLS in DOM ter
še kdo, ki je ali ima ambicijo biti faktor na desni. Toda smer, ko je najbolj
pomemben vsak sedež za NSi, ko se zagotovi, da prosperirajo tisti, ki si to
najbolj »zaslužijo« in ne tisti, ki lahko največ naredijo za dobro države in ko
stranka ni le pot, sredstvo za dosego določene ideje, ampak cilj ni najbolj
obetavna. Veliko tega pa je zaznati pri trenutno vodilnih kadrih. Ki pa
vsekakor so spretni politiki. Tega jim nikakor ne oporekam.
Dobro se mi zdi, da gre NSi srednjo pot. Da ni SDSjev
satelit in da imajo svojo politiko. S tem ni nič narobe, to celo podpiram pri
njih, zato jim še vedno običajno dam svoj glas. Toda ko bodo preveč začeli v
ospredje dajati lastne interese, takrat najbrž ne bodo izgubili le mene, ampak
še marsikoga drugega. In do te meje niso več tako daleč, kot se jim morda
trenutno zdi.
 |
| Vodstvo stranke NSi. Foto: Primorske novice |
Komentarji
Objavite komentar