Paradoksi današnjih dni

Paradoksi današnjih dni

Končal se je mesec junij, ki je v zadnjih letih znan tudi po tem, da se po vsem naprednem svetu ves mesec slavi in praznuje nenormalne spolne prakse. Državnost praznujemo 1 dan oz. če štejemo vse tri dni (državnost, samostojnost in suverenost) potem lahko rečemo da 3 dni. Kulturo naroda slavimo 2 dni (Prešernov dan in dan Primoža Trubarja), za »praznovanje« »nenormalnih spolnih praks« pa je namenjen ves mesec. Očitno je to daleč največji dosežek civilizacije in naroda, po mnenju nekaterih. In kako se to praznuje? S paradiranjem v mavrične zastave ekshibicionistično oblečenih ljudi z napisi, da si prizadevajo za preseganje kulture sovraštva. Pri čemer odkrito napadajo vsakogar, ki se z njimi ne strinja. Pa ne, da se ne strinja s preseganjem kulture sovraštva, ampak z nasilnim vsiljevanjem njihovih spolnih praks v promocijo, izobraževanje in vzgojo od vrtca naprej. Uslužbenec v poljski podružnici pohištvenega velikana Ikea je bil celo odpuščen, zaradi nasprotovanja udeležbi na paradi ponosa. Toliko o preseganju kulture sovraštva in vključevanju vseh, različnosti in tako naprej.

Naslednji paradoks je že samo ime. Parada ponosa. Na kaj pa ste ponosni, dragi udeleženci? Da vas rajcajo druge stvari kot večino ljudi? Je to nekaj, na kar je treba biti ponosen. To je osebna okoliščina, ki se tiče vsakega posameznika in ne nekaj, na kar si ponosen. Bi morali torej tudi ostali paradirati po mestih in razglašati, da so nam všeč osebe drugega spola? Ponosni bi morali biti na dosežke. Na svobodo, ki smo si jo priborili oz. si jo moramo še naprej boriti, na samostojno državo, na tehnične, kulturne, znanstvene, politične dosežke. To so stvari, na katere smo ponosni. In praznovati bi bilo dobro družine, življenje, to so pozitivne stvari, ki nas kot družbo gradijo, dopolnjujejo. Seveda je vsakdo dobrodošel, tudi ljudje, ki imajo manj običajne želje, dokler ne napadajo skupnosti s tem.

Prav tako, kot so dobrodošli vsi ljudje, ne glede na raso in narodnost, dokler se držijo pravil in norm skupnosti. V Nemčiji zdaj mlade družine in dekleta množično zapuščajo bazene, ker se zaradi množic »mladih moških« tam ne počutijo več varne. V več primerih je posredovala policija. Pa je verjetno vsem jasno, da ti »mladi moški« niso nemških korenin. Bo kdo zaščitil nemške mlade družine? Ali bomo prišli do tega, da še v bazene ne bomo več mogli. Ali bodo po novem na bazenih z brzostrelkami oboroženi policisti?

Doma medtem v času, ko se spominjamo osamosvojitvene vojne in junaštev ljudi, ki so vodili osamosvojitev, postavljam spominske sobice uniformirancem okupatorja, na portalu »nacionalne javne hiše« so članki, ki opisujejo Ljubljano med 2. sv. vojno, največji škandal pa nastane, ko nekdo pospreja spomenike revolucije. Pa nisem pristaš vandalizma, čeprav je sporočilo v nekaterih primerih legitimno. Ampak to se dela na bolj uglajen način, z več stila. Če ni paradoks, da v času obletnic osamosvojitvenih dogodkov RTVSLO piše članke v rubriki »spomin je živ« na temo 2. svetovne vojne, potem ne vem, kaj je še dodati.

Če ni paradoks to, da smo na slovensko – italijansko mejo poslali mešane patrulje, ki preverjajo, da migranti ne prehajajo v Italijo, medtem, ko vlada ni okrepila varovanja južne meje, kjer migranti vstopajo v Slovenijo, hkrati pa trdijo, da je Slovenija varna in da razmere nadzorujejo. Varna je zaenkrat morda še, vendar ne več povsod in kako dolgo še?

In potem je tukaj stranka, ki trdi, da se bori za revne in za to, da bi imeli vsi ljudje enake možnosti, ne glede na premoženjski status svojih staršev, hkrati pa v nasprotju z ustavo, vsemi pravnimi službami, sprejme zakon, ki bo šolanje v zasebnih šolah z javno veljavnim programom omogočal le še bogatim. In to načrtno, z lažmi in zavajanji. In stranke, ki se imajo za liberalne so to mirno podprle.

Ko sodnik na obravnavi javno pove, da se nanj vrši pritisk, se ne zgodi nič. Ko partner pretepe sodnico se cela država zgraža nad pritiski na sodstvo, po 10 dneh pa se izkaže da je šlo za povsem oseben motiv (dejanje seveda obsojam ne glede na motiv), ki ni imel nobene povezave s tem, da je gospa sodnica. In medtem, ko so »alternativni«, poredni mediji, nad katere se bo po novem zakonu, ki je v obravnavi, kako prikladno, čez poletje, informacijo, da gre za osebni motiv objavili že naslednji dan, so »pridni« mediji za to rabili 10 dni in s tem dali politikom vseh odtenkov rdeče priložnost, da se zgražajo nad kritiki sodstva v Sloveniji, ki opozarjajo, da bo do kakšnega podobnega napada, takrat dejansko motiviranega z delom sodnika, zaradi anomalij v sistemu dejansko prišlo. Ker ko ljudje s stilom ne zmorejo rešiti stvari, potem na površje pridejo tisti z manj stila, kar je običajno precej boleče.

In lahko bi našteval dalje, ampak mislim, da ste dojeli.

Imamo že dovolj paradoksov? Nekateri že. Nekateri to pokažejo bolj elegantno, drugi manj. Skupina staršev se je organizirala proti sporni noveli o financiranju šol in vrtcev, Vili Kovačič je že razveljavil en referendum, morda bo še lokalne volitve v Ljubljani, skupine staršev protestirajo proti LGBT vzgoji svojih otrok v Angliji, zaenkrat je ta del pouka suspendiran, organizacije v Sloveniji slavijo življenje in družine, praznujejo stvari, ki jih je vredno praznovati, nekateri razkrivajo mite in legende preteklosti in sedanjosti, drugi, ker je paradoksov enostavno preveč in se zdi, da načini »s stilom« ne delujejo, potem vzamejo stvari v svoje roke in se lotijo dela s sprejem. Danes je sprej, bo jutri puška?

Upam, da ne. Ampak, ko rata paradoksov enostavno preveč, potem se lahko začnejo tudi normalni ljudje obnašati paradoksalno. Ker paradoks postane norma.