Sindrom pevskih zborov

Že skoraj pregovor pravi, da tam, kjer so trije Srbi je to vojaški oddelek, tam, kjer pa so trije Slovenci, pa pevski zbor. In res je, Slovenci smo zelo pevski narod. Četudi na Evroviziji ne zmagujemo, ker nismo ravno za šov, pa imamo obilico zelo dobrih pevskih zborov, ki na različnih nastopih in tekmovanjih doma in v tujini žanjejo čudovite uspehe. Zborovsko petje je nekaj lepega in prav je, da to tudi negujemo, vzpodbujamo in občudujemo. Ne pa da pretiravamo.

Cerkveno petje, edina dovoljena manifestacija talentov v komunizmu

Pred drugo svetovno vojno smo imeli Slovenci in kristjani obilico različnih organizacij in društev z vseh vrst različnih področij. Od zborov, do dramskih skupin, političnih strank in katoliške akcije. Slovenski človek, čeprav v veliki meri kmet je bil izjemno aktiven in izjemno izobražen. Pismenost na slovenskem je bila praktično 100% že pred začetkom 20. stoletja in Slovenci smo bili izjemno aktivni kljub ne ravno naklonjeni oblasti Avstro-Ogrske in kasneje diktaturi kraljevine Jugoslavije. Vse do druge svetovne vojne. Med vojno in po njej so bile razpuščene in prepovedane vse organizacije, ki niso bile pod okriljem partije in večina vodilnih kadrov je bila pobita ali izgnana. Kdor je ostal, se je lahko vključil v partijo in plesal, kot so žvižgali komunisti, ali pa se umaknil in obmolknil. Tudi vse katoliške organizacije so bile razpuščene in le s težavo so se vzpostavljale najosnovnejše in za oblast najmanj škodljive organizacije kot npr. Karitas. Katoliški Slovenec je tako lahko svoje talente omejeno razvijal izključno znotraj cerkvenih zidov na način, da ni bil kritičen do oblasti, saj je bilo tudi znotraj teh zidov obilo vohunov in ovaduhov, ki so vsako pridigo in izrečeno besedo odnesli na ušesa službi državne varnosti in vsi, ki so si upali preveč, so bili kaj kmalu povabljeni na nič kaj prijeten klepet s kakšnim komisarjem. Tako je logično in razumljivo, da so talentirani katoličani iskali možnosti drugje in kaj je boljšega kot kakovostno petje. Petje samo po sebi ni oblasti nevarno, dokler so pesmi ustrezno izbrane, hkrati pa človeka dobro izpolnjuje, daje obilo priložnosti za rast in krepitev skupinskega duha, ljudi povezuje in navdušuje gledalce.

Petje vs. debata

Samo po sebi torej zelo pozitivno. Toda, če je bilo v začetku po vojni to edina možnost za izražanje talentov, pa smo katoličani nekoliko spregledali, da so se časi od takrat spremenili. Da imamo sedaj svojo državo, ki naj bi bila demokratična in da ni več nujno, da nas oblast tlači samo zato, ker smo verni in razmišljamo drugače. Pravzaprav če pogledamo sveto pismo se od nas celo pričakuje, da sooblikujemo in ustvarjamo družbo. Že sam Jezus pravi, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. Ker je peti na visokem nivoju enostavno lažje, manj kontraverzno, manj tvegano, bolj sprejemljivo za celotno skupnost smo enostavno pozabili na našo dolžnost do države, skupnosti, družbe. Politična debata, govor, akcija, shod, kampanja, kandidatura, volitve, to vse zahteva veliko energije, truda in volje, hkrati pa prinese navidezno manjše zadoščenje. Rezultat je negotov. Debato in kampanjo lahko izgubiš. Akcija ne doseže namena in kar je najhujše, vedno se del skupnosti ne bo strinjal s tabo. Imel bo drugačno mnenje, kar je prav, saj smo v demokraciji, ampak zna biti boleče. Po drugi strani je kakovostno petje zadovoljivo za vse. Po kakovostno izvedeni kantati so stoječe ovacije zagotovljene. Po koncu koncerta bomo še malo pošinfali čez politiko, ki je nekaj umazanega, hkrati pokritizirali akcijo enih in drugih politikov in zaključili, da so itak vsi isti, ter da se je dobro držati čim dalj stran od tega umazanega biznisa ter se ponosni, da smo izvedli ali bili priča tako kakovostnemu koncertu slovenskih pevcev ponosno odpravili domov, moralno superiorni.

Naj še enkrat poudrim, da petje samo po sebi ni sporno. Vesel sem, da se tu in tam lahko udeležim kakšnega čudovitega koncerta, ki me napolni s pozitivno energijo. Problem nastane, ko je to najvišja vrednota in v skupnosti zasenči vse ostale. Zakaj v Sloveniji nimamo dnevnega časopisa, ki bi pokrival dogajanje z zornega kota, ki spoštuje krščanske vrednote in naš pogled na življenje? Zakaj nimamo niti ene take oddaje na televiziji? Zakaj ni niti enega takega radia z izjemo Radia Ognjišče, ki je spet pretežno verski. Zakaj je tako težko najti stranko, ki bi jo kot katoličan lahko mirne vesti volil ali kandidata, ki bi mu lahko zaupal svoj glas? Nekaj jih je, ki se še pogumno držijo, kljub konstantnemu pljuvanju po njih. Vendar jih je vedno manj in zasedajo vse manj mest.

Ker se s tem katoličani nimamo časa ukvarjati. Kar pomeni, da smo se odločili, da ne bomo namenjali časa za to. Tudi če pride kakšen poskus, običajno hitro usahne, ker nima zadostne podpore. Ker tak medij kupi ali podpre premalo ljudi. Ker na volitvah ne kandidirajo primerni ljudje, če pa že kandidirajo, le redko dobijo široko podporo podobno mislečih ljudi.

Odnos katoličanov do politike

Katoličani si z zadevami skupne države in politike »nočemo mazati rok«, s čimer pa dopuščamo oz. celo vzpodbujamo to, da je politika taka, kor je – umazana. Če bi kristjani kot celota postali bolj aktivni, bi lahko tudi dogajanje v politiki spremenili na bolje in bi naša država plula boljšim časom naproti. Toda kako pa naj se tega lotimo, če pa smo v Cerkvi in institucijah, ki bi v prvi vrsti morale biti odgovorne za izobraževanje kristjanov na področju družbenega nauka Cerkve in njegovi implementaciji v praksi, preveč zaposleni z vrhunskim petjem in podobnim obredjem. Dokler bo razmerje dijakov katolikih gimnazij, ki so vključeni v zbore v primerjavi z dijaki, ki so vključeni v družbeno-aktivne dejavnosti približno 200:1 v korist pevcev in dokler bomo imeli v cerkvi več pevskih zborov kot članov mladinskih skupin in dokler se bodo še obstoječe mladinske skupine izogibale družbeno-političnih debat kot hudič križa, toliko časa bomo imeli (skoraj) ustavno večino kristjanom sovražnih poslancev v državnem zboru. Čeprav naj bi nas bilo kar 60% kristjanov.


Ne pravim, da bi morali razpustiti vse katoliške pevske zbore. Pravim pa, da bi kot skupnost in še posebej deli skupnosti, ki so odgovorni za vzgojo, morali bolje poskrbeti za to, da bomo ne le vrhunski pevci, ampak aktivni državljani, ki se bomo znali postaviti za svoje vrednote. In da bo v skupnosti tudi taka akcija sprejeta s podporo. Ni treba stoječih ovacij. Je pa treba glas na volitvah in kakšen € za delovanje. Je treba spremeniti miselnost. Ni treba, da smo še naprej žrtve hudobne oblasti, ki nam ne pusti dihati. Samo nimamo več veliko časa. Če bomo še dolgo igrali pojočo žrtev, kmalu dejansko ne bomo imeli več druge izbire.

Letni koncert zborov in orkestra Zavoda sv. Stanislava, Cankarjev dom. Foto: stanislav.si

Komentarji