Že skoraj pregovor pravi, da tam, kjer so trije Srbi je to
vojaški oddelek, tam, kjer pa so trije Slovenci, pa pevski zbor. In res je,
Slovenci smo zelo pevski narod. Četudi na Evroviziji ne zmagujemo, ker nismo
ravno za šov, pa imamo obilico zelo dobrih pevskih zborov, ki na različnih
nastopih in tekmovanjih doma in v tujini žanjejo čudovite uspehe. Zborovsko
petje je nekaj lepega in prav je, da to tudi negujemo, vzpodbujamo in
občudujemo. Ne pa da pretiravamo.
Cerkveno petje, edina dovoljena manifestacija talentov v komunizmu
Pred drugo svetovno vojno smo imeli Slovenci in kristjani
obilico različnih organizacij in društev z vseh vrst različnih področij. Od
zborov, do dramskih skupin, političnih strank in katoliške akcije. Slovenski
človek, čeprav v veliki meri kmet je bil izjemno aktiven in izjemno izobražen.
Pismenost na slovenskem je bila praktično 100% že pred začetkom 20. stoletja in
Slovenci smo bili izjemno aktivni kljub ne ravno naklonjeni oblasti
Avstro-Ogrske in kasneje diktaturi kraljevine Jugoslavije. Vse do druge
svetovne vojne. Med vojno in po njej so bile razpuščene in prepovedane vse
organizacije, ki niso bile pod okriljem partije in večina vodilnih kadrov je
bila pobita ali izgnana. Kdor je ostal, se je lahko vključil v partijo in
plesal, kot so žvižgali komunisti, ali pa se umaknil in obmolknil. Tudi vse
katoliške organizacije so bile razpuščene in le s težavo so se vzpostavljale
najosnovnejše in za oblast najmanj škodljive organizacije kot npr. Karitas.
Katoliški Slovenec je tako lahko svoje talente omejeno razvijal izključno
znotraj cerkvenih zidov na način, da ni bil kritičen do oblasti, saj je bilo
tudi znotraj teh zidov obilo vohunov in ovaduhov, ki so vsako pridigo in
izrečeno besedo odnesli na ušesa službi državne varnosti in vsi, ki so si upali
preveč, so bili kaj kmalu povabljeni na nič kaj prijeten klepet s kakšnim
komisarjem. Tako je logično in razumljivo, da so talentirani katoličani iskali
možnosti drugje in kaj je boljšega kot kakovostno petje. Petje samo po sebi ni
oblasti nevarno, dokler so pesmi ustrezno izbrane, hkrati pa človeka dobro
izpolnjuje, daje obilo priložnosti za rast in krepitev skupinskega duha, ljudi
povezuje in navdušuje gledalce.
Petje vs. debata
Samo po sebi torej zelo pozitivno. Toda, če je bilo v
začetku po vojni to edina možnost za izražanje talentov, pa smo katoličani
nekoliko spregledali, da so se časi od takrat spremenili. Da imamo sedaj svojo
državo, ki naj bi bila demokratična in da ni več nujno, da nas oblast tlači
samo zato, ker smo verni in razmišljamo drugače. Pravzaprav če pogledamo sveto
pismo se od nas celo pričakuje, da sooblikujemo in ustvarjamo družbo. Že sam
Jezus pravi, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je
Božjega. Ker je peti na visokem nivoju enostavno lažje, manj kontraverzno, manj
tvegano, bolj sprejemljivo za celotno skupnost smo enostavno pozabili na našo
dolžnost do države, skupnosti, družbe. Politična debata, govor, akcija, shod,
kampanja, kandidatura, volitve, to vse zahteva veliko energije, truda in volje,
hkrati pa prinese navidezno manjše zadoščenje. Rezultat je negotov. Debato in
kampanjo lahko izgubiš. Akcija ne doseže namena in kar je najhujše, vedno se
del skupnosti ne bo strinjal s tabo. Imel bo drugačno mnenje, kar je prav, saj
smo v demokraciji, ampak zna biti boleče. Po drugi strani je kakovostno petje
zadovoljivo za vse. Po kakovostno izvedeni kantati so stoječe ovacije
zagotovljene. Po koncu koncerta bomo še malo pošinfali čez politiko, ki je
nekaj umazanega, hkrati pokritizirali akcijo enih in drugih politikov in
zaključili, da so itak vsi isti, ter da se je dobro držati čim dalj stran od
tega umazanega biznisa ter se ponosni, da smo izvedli ali bili priča tako kakovostnemu
koncertu slovenskih pevcev ponosno odpravili domov, moralno superiorni.
Naj še enkrat poudrim, da petje samo po sebi ni sporno.
Vesel sem, da se tu in tam lahko udeležim kakšnega čudovitega koncerta, ki me
napolni s pozitivno energijo. Problem nastane, ko je to najvišja vrednota in v
skupnosti zasenči vse ostale. Zakaj v Sloveniji nimamo dnevnega časopisa, ki bi
pokrival dogajanje z zornega kota, ki spoštuje krščanske vrednote in naš pogled
na življenje? Zakaj nimamo niti ene take oddaje na televiziji? Zakaj ni niti
enega takega radia z izjemo Radia Ognjišče, ki je spet pretežno verski. Zakaj
je tako težko najti stranko, ki bi jo kot katoličan lahko mirne vesti volil ali
kandidata, ki bi mu lahko zaupal svoj glas? Nekaj jih je, ki se še pogumno
držijo, kljub konstantnemu pljuvanju po njih. Vendar jih je vedno manj in
zasedajo vse manj mest.
Ker se s tem katoličani nimamo časa ukvarjati. Kar pomeni,
da smo se odločili, da ne bomo namenjali časa za to. Tudi če pride kakšen
poskus, običajno hitro usahne, ker nima zadostne podpore. Ker tak medij kupi
ali podpre premalo ljudi. Ker na volitvah ne kandidirajo primerni ljudje, če pa
že kandidirajo, le redko dobijo široko podporo podobno mislečih ljudi.
Odnos katoličanov do politike
Katoličani si z zadevami skupne države in politike »nočemo
mazati rok«, s čimer pa dopuščamo oz. celo vzpodbujamo to, da je politika taka,
kor je – umazana. Če bi kristjani kot celota postali bolj aktivni, bi lahko
tudi dogajanje v politiki spremenili na bolje in bi naša država plula boljšim
časom naproti. Toda kako pa naj se tega lotimo, če pa smo v Cerkvi in
institucijah, ki bi v prvi vrsti morale biti odgovorne za izobraževanje
kristjanov na področju družbenega nauka Cerkve in njegovi implementaciji v
praksi, preveč zaposleni z vrhunskim petjem in podobnim obredjem. Dokler bo
razmerje dijakov katolikih gimnazij, ki so vključeni v zbore v primerjavi z
dijaki, ki so vključeni v družbeno-aktivne dejavnosti približno 200:1 v korist
pevcev in dokler bomo imeli v cerkvi več pevskih zborov kot članov mladinskih
skupin in dokler se bodo še obstoječe mladinske skupine izogibale
družbeno-političnih debat kot hudič križa, toliko časa bomo imeli (skoraj)
ustavno večino kristjanom sovražnih poslancev v državnem zboru. Čeprav naj bi
nas bilo kar 60% kristjanov.
Ne pravim, da bi morali razpustiti vse katoliške pevske
zbore. Pravim pa, da bi kot skupnost in še posebej deli skupnosti, ki so
odgovorni za vzgojo, morali bolje poskrbeti za to, da bomo ne le vrhunski
pevci, ampak aktivni državljani, ki se bomo znali postaviti za svoje vrednote.
In da bo v skupnosti tudi taka akcija sprejeta s podporo. Ni treba stoječih
ovacij. Je pa treba glas na volitvah in kakšen € za delovanje. Je treba
spremeniti miselnost. Ni treba, da smo še naprej žrtve hudobne oblasti, ki nam
ne pusti dihati. Samo nimamo več veliko časa. Če bomo še dolgo igrali pojočo
žrtev, kmalu dejansko ne bomo imeli več druge izbire.
Letni koncert zborov in orkestra Zavoda sv. Stanislava, Cankarjev dom. Foto: stanislav.si |
Komentarji
Objavite komentar